Matjaz Potrc

Izhodišče analize, kot njeno vlogo dojema Bertrand Russell, še zlasti v obdobju, ko izdela teorijo opisov, je vselej nekaj enostavnega. Od sežete, zapletene strukture nas analiza kot znanstveni model vodi k njenim porizlikovanim, dobro pregledanim delom. Doseči enostavnost na takih osnovah pa pomeni prevzeti nekaj izhodišč: na ontološki predpostavki utemeljeni spoznavni model, razlikovanje med popolnim ter nepopolnimi simboli, itd. Vselej imamo razdelitev med ravnijo enostavnega ter med ravnijo izvedenega, in odločilni model je reprezentacionalističen. Takšen idilični pričetek pa kmalu zadane ob svojo mejo, ki ni nič drugega kot pripoznanje komunikacijske vloge govorice. Se več, paradoks analize bo moral najti svoj ključ v subjektovi izreki: v družbeni vezi.

Following some preliminary intuitions, a view attributing a specific level to sensation in a two levels model of mind is promoted. Some opinions deny the specificity of sensation by claiming either that it is physical or again by implying that it is completely cognitive. Meinong's definition of sensation as a simple perceptual representation originating from peripheric stimulation is reconstructed. France Veber's promotion of the hitting function with its attachment to sensation is derived from this definition by his teacher. Veber ambiguously extends the hitting function to the higher cognitive level. Although he underlines their importance, just like Meinong he does not acknowledge sensations' autonomous level.

V filozofiji duha poteka razprava med stališčema internalizma ter eksternalizma. Prvi trdi, da okolje organizma ni pomembno pri razlagi duševnih stanj. Drugi pa pravi, da je pomembno. Metafora se zdi izrecno internalistična. Mislim pa, da lahko zagovarjamo prav nasprotno mnenje, da je njena vloga izrecno eksternalistična, in da mora biti takšna tudi interpretacija metafore. To stališče lahko branimo tako, da se najprej ozremo na zaznavne procese. Zdravorazumsko mnenje nam pravi, da zaznavamo stvari neposredno tedaj, ko jih zaznavamo vizualno, s svojim vidom. Ce gledam na stol, je moja zaznavna naravnanost usrediščena na stol. V primeru jezika pa bi bila vloga besede »stol« v tem, da se nanaša na stol. Tako bi se zdele metafore nekaj ne-dobesednega ter zategadelj nekaj nekoristnega. Nasprotno menim, da prinese metaforična uporaba jezika znaten dobiček. Začnimo z zaznavanjem. Ce se ozremo na vizualno zaznavanje, denimo na gledanje stola, vidimo, da obstajajo spremenljivke zornega kota v organizmovem preračunavanju informacije, da pa imamo tudi spremenljivke zornega kota, ki pridejo iz okolja. Zorni koti v okolju so pogoj za notranjo obdelavo zornih kotov informacije. Jezik, kakršnega uporablja organizem, je vsekakor obeležen z zornimi koti, v kolikor ga primerjamo z umetnimi jeziki. Značilnosti zornega kota v jeziku najbolje predstavijo metafore. Metafore obstajajo zato, da bi nam pomagale pri zaznavanju okolja, ki je tipično okolje srednjerazsežnih predmetov. Prav tako pa nam pomagajo pri dejavnosti v tem okolju. Značilnosti zornega kota torej združujejo vizualno zaznavanje ter metaforični jezik, kakršnega uporabljajo organizmi. Ponuja se sklep, da moramo metafore interpretirati eksternalistično, ter da prav to predstavlja izhodišče za odgovor na vprašanje, zakaj metafore sploh obstajajo. S stališča razvojne teorije gledano torej obstaja možnost, da metaforo naturaliziramo.

Dinamična filozofija je pomemben nov pristop, ki korenito spreminja naš pogled na filozofijo psihologije, na spoznavno teorijo, ontologijo oziroma metafiziko ter na etiko, pa tudi na vprašanja resnice in nejasnosti. Teza dinamičnega spoznavanja oziroma kognicije zagovarja nesledno bogastvo duševnosti, pri tem pa ohranja strukturo v obliki neklasičnega jezika misli. Na srednji ravni opisa spoznavnih sistemov imamo namesto sledenja pravilom matematični opis. Teza supervenience pripomore k sprejemljivosti neredukcionizma.Spoznavna teorija razširi pojem upravičenosti, opirajoč se na morfološko vsebino kot ozadje spoznavnih sistemov. Ontologija predlaga eno dinamično vesolje brez delov, kjer postavke ne obstajajo. Možno pa je izrekanje posredne korespondenčne resnice. Nejasnost je prevrednotena. V metaetiki se zagovarja irealizem. Intencionalnost je navezana na kvalitativno zavest. Podan je pregled avtorjevega filozofskega popotovanja. Vse pomembne sestavine avtorjevih izkustev avtor vgrajuje v postanalitično dinamično filozofijo, na katero mu je odprlo pogled sodelovanje s Terryjem Horganom.

Da bi ocenil Fregejev prispevek k utemeljitvi moderne logike se je avtor v svojem prispevku vrnil v preteklost, do Leibnizove lingua characteristica. Vzporednic ni težko najti: odprava dvoumja v govorici in zgradba enoznačnega jezika na tej osnovi, možnost razrešitve spoznavne moči s kalkulom, kar ločuje leibnizoviko tradicijo od kartezijanske. Srž obeh teorij je en in isti boj znanstvenega govora z govorico, razlika pa je v načinu, kako prehod k zapisu udejani ideal calculus ratiocinator. Različni načini, kako so elementi tega boja med seboj povezani, lahko nudijo tudi osnove za premero specifike družbene razsežnosti obeh pristopov.

Existence monism is defended against priority monism. Schaffer's arguments for priority monism and against pluralism are reviewed, such as the argument from gunk. The whole does not require parts. Ontological vagueness is impossible. If ordinary objects are in the right ontology then they are vague. So ordinary objects are not included in the right ontology; and hence thought and talk about them cannot be accommodated via fully ontological vindication. Partially ontological vindication is not viable. Semantical theorizing outside the ontology room and semantical theorizing in the doorway. Existence monism is theoretically preferable to priority monism.

The thought and the findings of moral particularism are extended to contextualism. Moral particularism asserts that reasons for moral actions are not governed by general principles, but by a mixture of situation bound deliberation and values. Particularism was established in the area of moral philosophy and its main results include delimitation with various forms of moral generalism. Many insights were accumulated along the way. The book claims that a serious contextualist approach needs to embrace particularist normativity. Thesis is then applied to the traditional areas of philosophy such as semantics, epistemology and ontology. This makes it possible to ask questions about the positive and not just negative story and about the wider impact of particularism. The book is an attempt of such a positive story. Foundations are laid for an exciting new field of research in the main systematic branches of philosophy, urging you to rethink the normative basis of semantics, epistemology and metaphysics, in their interweaving with moral thought. The importance of narration and of phenomenology is stressed for these areas.

What is a belief? To answer this question, the reconstruction of belief-formation is attempted. It reveals the intertwining of two dimensions. At the upper end, there is the truth as the objective teleological goal of belief-formation. This goal is based upon a nested hierarchy of mutually supported sub-goals: objective evidence, transglobal reliability, one’s doxastic sensibility, and one’s all-in ultima facie doxastic seeming. The lower end of the hierarchy is subjective and deontic, whereas, in the middle, teleological and deontic elements intermingle. Belief-formation external or descriptive ingredients get disciplined through non-instrumental teleology and deontics. Teleology-deontics intertwining in belief-formation reveals that a belief shares several characteristics with genuine judgment: phenomenological basis, commitment, sensibility and responsibility. Teleology-deontics intertwining also characterises quasi-agentive account of intentionality. Belief, such as it is predominantly forthcoming in epistemology and ethics, provides a reduced version of the genuine judgment, so that it can comply with externalist and descriptivist agenda, doing away with teleology-deontics intertwining. Judgmental belief perspective is revived once as virtue epistemology, and virtue ethics obtain their support through one’s character