Bara Kolenc

Today, in the situation that we call the instanternity of the digital age, the visual aspect of the social (and power) relations is ever more important. The majority of human interactions on the Internet are happening in the field of vision. In this field, human desire follows the scopic drive, which is, according to Freud, expressed in the ambivalence of voyeurism and exhibitionism. This means that voyeurism and exhibitionism are the fundamental mechanisms operating in, and structuring, the digital virtual. This topic, in a broader sense, tackles the inscription of the subject within the digital virtual spectacle, which deals with the relation between the individual’s imaginary and symbolic identification, that is, between the ideal ego and the ego ideal. To a certain extent, this also relates to what has been marked as a »pathological narcissism«. Even if the changes brought about by the digital virtual, as far as the subject is concerned, are not ontological, i.e. they do not concern its relation to being, they do concern its entry into the field of the Other, and can, because they are systemic changes, fundamentally restructure the social fabric. The bet of this article is therefore not only to try to understand the mechanisms driving the formation of subjectivity within the digital virtual, but also to trace their transformative potential.

Izhodiščna teza članka je, da je problematično razmerje med Deleuzovim, Heglovim in Kierkegaardovim konceptom ponavljanja, ki predstavlja ontološko izhodišče njihove filozofije, mogoče natančneje osvetliti skozi razdelavo konceptov reprodukcije in variacije kot specifičnih aspektov same ideje ponavljanja. S pomočjo hipoteze, da je Kierkegaardov koncept ponovitve mogoče brati skozi nek dvojni paradoks, ki ponavljanje loči od vsakršne ideje reprodukcije na eni strani in variacije na drugi strani, najprej pokažemo, da ta dvojni paradoks deluje tudi v Heglovi dialektiki. Iz tega sledi, da Heglova dialektika v nekem temelju smislu ni nič drugega kot ponavljanje par excellence – ponavljanje, ki se strukturira v konceptualnem odmiku tako od ideje reprodukcije kot od ideje variacije. V zadnjem delu članka ugotovimo, da pri Deleuzu dvojni Kierkegaardov paradoks ne deluje, kar podpremo z ugotovitvijo, da v Razliki in ponavljanju tako variacija kot reprodukcija predstavljata specifična funkcionalna aspekta ponavljanja. V zaključku pridemo do presenetljive ugotovitve – kolikor je Kierkegaard poleg Nietzscheja pač vodilni paradni konj Deleuzove teorije ponavljanja –, da je Kierkegaardova koncepcija ponavljanja precej bliže Heglovi dialektiki kot pa samemu Deleuzovemu zastavku. To, kar namreč Deleuze v izhodišču spregleda, je, da pri Kierkegaardovi koncepciji paradoksa, ki predstavlja temeljno platformo njegove teorije spoznanja, ne gre za transcendentalno polje mišljenja kot zunanjo mejo misli, temveč za notranje neskladje same možnosti mišljenja, za temeljno nemožnost misli, ki je vpisana v njen register kot manko, negacija, a je kot taka vendarle – in prav v tem je ključ – pogoj možnosti samega mišljenja kot pozitivne produkcije in afirmacije.