Bojan Borstner

The article explores the problem of the cognitive value of thought experiments (TEs) and fictions. Specifically, it deals with the claim that fictions have cognitive value in virtue of being (elaborate) thought experiments. First, a short overview of the cognitive value of TEs is presented, followed by the recent findings from experimental philosophy, which cast doubt on the value of TEs. This is followed by an examination and rejection of the claim that fictions are TEs (as presented by Elgin) for two reasons. First, the analogy between scientific and thought experiments and fictions ultimately fails, as fictions contain the very variables that must be absent for performing successful scientific and thought experiments; second, because of this and based on the research in experimental philosophy, fictions should bias the reader to a greater degree than TE— this is shown to be collaborated by text comprehension research. This claim is further substantiated by analysing two examples of fictions, Le Guin’s The Matter of Seggri and her satirical piece A Modest Proposal: Vegempathy. Finally, a more modest claim is considered, namely that fictions contain TEs, which must be properly extrapolated and analysed, yet this leads to issues that are similar to the value of TEs debate. The article thus concludes that using TEs is not advisable for securing the cognitive value of fiction.

Za Poppera predstavlja znanost proces reševanja problemov, ki temelji na izbiri hipotez. Pri tem ugotavlja podobnost med Darwinovo teorijo in procesom rasti znanstvenega znanja. V tej zvezi je pomembna Popperova teza, da je cilj znanosti resničen opis stvarnosti, ki vsebuje tri vrste bitnosti – ontologija treh svetov. Razlikovanje med bitnostmi pa je vprašljivo, ker temelji na subjektivni intenci interpreta. S tem pa postane vprašljivo samo opredeljevanje rasti znanstvenega znanja in njegov objektivni status, ker bi najboljša teorija morala biti korespondenca med stvarnostjo in celoto vsega človeškega znanja. Tako pa se zadovoljimo z določenim doseženim nivojem znanosti kot najboljšo podobo stvarnosti, kot Resnico.

Izhodišče našega razmišljanja predstavlja antiepikurejska pozicija, da je smrt nekaj slabega za tistega, ki umre. Taka opredelitev temelji na predpostavki, da je osebi s smrtjo odvzeto nekaj, kar predstavlja sklop pomembnih vrednot v življenju – vseh tistih, ki bi jih lahko uživala, če ne bi umrla. To predpostavko bomo uporabili v analizi “življenja pred rojstvom” in “življenja po smrti” – v bistvu gre za simetrično pozicijo, ki temelji na ideji “odvzema vrednot, dobrin”. V tem kontekstu bomo razvili dve tezi: 1. Teza o racionalni naravnanosti osebe. 2. Teza o pravilnosti hedonizma. V nasprotju s tema tezama pa bomo zagovarjali modificirano verzijo simetrične teze : A-jevo posmrtno obdobje ne more biti nič slabše, kot je predrojstno obdobje, zgolj na osnovi tega, da A-ja bolj skrbijo užitki, ki so mu odvzeti s smrtjo, kot tisti, ki so mu odvzeti pred rojstvom.

Pričujoči tekst analizira možnost utemeljitve epistemske teorije, ki bo zagotavljala upravičene in upravičljive kriterije za to, kdaj je določeno prepričanje znanje. Izhodišče nam predstavlja Goldmanovo teorijo reliabilnosti, kjer je določeno prepričanje epistemsko upravičeno le, če je dobljeno na osnovi procesov in mehanizmov, ki so zanesljivi. Problem tako zastavljene teorije upravičbe je dejstvo, daje zelo težko določiti, kateri so procesi, ki so zanesljivi. Pri tem je še posebej vprašljivo Goldmanovo zatrjevanje, da so zanesljivi lahko le tipi procesov, da pa posamezni primerki procesov lahko proizvedejo le posamezna prepričanja, ki pa so ali resnična ali neresnična. Nejasnost je predvsem v tem, ker enostavno ne obstaja dovolj zanesljiv proces, mehanizem, ki bi nam vnaprej omogočil ocenjevanje posameznega prepričanja. V tej zvezi ne pomaga niti Goldmanovo razlikovanje med ohlapno in strogo upravičbo, ker, če sprejmemo ohlapno upravičbo kot utemeljeno, potem je dana možnost za sprejetje tudi nezanesljivih procesov in mehanizmov, kar pa pomeni, daje stroga upravičba zgolj nekaj ekstravagantnega. Možen izhod iz te zagate predstavlja ločevanje nivoja izvornih kognitivnih procesov in nivoja pridobljenih metod, postopkov..., vendar se izkaže, da tudi to ni rešitev. Zato predlagamo naslednjo opredelitev teorije upravičbe: Prepričanje p, ki ga ima oseba S v t, je upravičeno čče je i primerek tipa procesa, ki bi ga najboljša kognitivna znanost klasificirala kot zanesljivega.

Descartes pravi, da je on, njegov duh, realno različen od njegovega telesa. Njegov zagovor realnega razločka temelji na podmeni, da je jasno in razločno spoznavanje zanesljiv vodnik do možnosti. In če si lahko sebe jasno in razločno zamišlja kot mislečo, nerazsežno stvar, ločeno od njegovega telesa, potem lahko sklepa, da lahko on, njegov duh eksistira ločeno od telesa. V članku se proti Arnauldovi tezi dokazuje, da je adekvatno spoznanje nujno. Sprejema se kartezijansko idejo o popolni zamisljivosti, na podlagi katere je mogoče misliti, da tedaj, ko sebe zamišlja kot mislečo stvar, ne le izključuje misli o telesu, ki se zamišlja, temveč tudi zamišljanje samega sebe kot oropanega telesnih vidikov. Torej je nerazsežna, misleča stvar popolna stvar, ki lahko eksistira ločena od vseh drugih stvari in je hkrati individualna stvar. Stvar je individualna stvar, če obdrži funkcionalno organizacijo - notranjo strukturo - z ozirom na katero ji lahko pripišemo lastnosti, ki določajo, katere vrste stvar je. In ostane, kar je - ista individualna stvar - vse dokler misli, da eksistira. Kartezijanski dualizem je potemtakem kategorialni in funkcionalni dualizem obenem.

V prispevku poskušamo izgraditi teorijo, ki bi implicitno definirala pojem vzročnosti. Teorija vzročnosti, ki jo poskušamo opredeliti, mora biti analitično resnična in mora zagotoviti analizo pojma vzročnosti tako, da bo resnična v vseh možnih svetovih in ne zgolj v dejanskem svetu. Naš cilj ni teorija, ki bi bila zgolj kontingentno resnična. V tekstu je vzročnost opredeljena kot relacija, ki je opazljiva in ni zvedljiva na druge lastnosti in relacije med posameznimi dogodki. Nato so na podlagi podmene o singularnem povzročanju definirane nekatere osnovne značilnosti vzročnosti, vzročne relacije, vzročne nujnosti in nomične nujnosti. Singularna teorija vzročnosti ne izključuje možnosti, da obstajajo zakoni narave in da so posamezne vzročne relacije instance zakonov. Vzročna pojasnitev ni reducirana na nomično pojasnitev, ker samo dejstvo, da obstaja vzročna relacija, še ni garancija za obstoj zakona narave.

Symbol Grounding Problem is commonly considered one of the central challenges in the philosophy of artificial intelligence as its resolution is deemed necessary for bridging the gap between simple data processing and understanding of meaning and language. SGP has been addressed on numerous occasions with varying results, all resolution attempts having been severely, but for the most part justifiably, restricted by the Zero Semantic Commitment Condition. A further condition that demands explanatory power in terms of machine-to-human communication is the Non-Stupidity Condition that demands an SG approach to be able to account for plausibility of higher-level language use and understanding, such as pragmatics. In this article, we undertake the endeavour of attempting to explain how merging certain early requirements for SG, such as embodiment, environmental interaction, and compliance with the Z-Condition with symbol emergence rather than direct attempts at symbol grounding can help emulate human language acquisition. Along with the presumption that mind and language are both symbolic and computational, we argue that some rather abstract aspects of language can be logically formalised and finally, that this melange of approaches can yield the explanatory power necessary to satisfy the Non-Stupidity Condition without breaking any previous conditions.

V prispevku se najprej analizira Popperov poskus razmejitve znanosti in metafizike. Ugotovi se, da Popperov kriterij demarkacije - ovržba - ne omogoča upravičbe želene delitve, ker je rezultat zelo nepričakovan. Na isti strani so matematika in logika, teorija indukcije, različne metafizične teorije in filozofija. Ovržba lahko funkcionira kot kriterij razločevanja le v horizontu ločevanja stavkov empiričnih znanosti od stavkov, ki empirični znanosti ne pripadajo. V nadaljevanju se primerja Tarskijevo teorijo resnice s Popperovo interpretacijo. Izkaže se, da Popper zahteva od Tarskega preveč, čeprav je res, da prav z njegovo pomočjo zagotovi legitimnost svojega temeljnega prepričanja, da znanost teži k resnici in da se dejansko le tej tudi približuje. Zaradi nekaterih problemov ponudi Popper namesto tradicionalnega pojma resnice teorijo podobnosti resnici, ki pa ne uspe v poskusu preseganja le teh. Kot možna alternativa, ki pa ni slepa privolitev v Feyerabendov »vse je možno«, se ponuja zmes obeh pristopov.

Symbol Grounding Problem (SGP) (Harnad 1990) is commonly considered one of the central challenges in the philosophy of artificial intelligence as its resolution is deemed necessary for bridging the gap between simple data processing and understanding of meaning and language. SGP has been addressed on numerous occasions with varying results, all resolution attempts having been severely, but for the most part justifiably, restricted by the Zero Semantic Commitment Condition (Taddeo and Floridi 2005). A further condition that demands explanatory power in terms of machine-to-human communication is the Non-Stupidity Condition (Bringsjord 2013) that demands an SG approach to be able to account for plausibility of higher-level language use and understanding, such as pragmatics. In this article, we undertake the endeavour of attempting to explain how merging certain early requirements for SG, such as embodiment, environmental interaction (Ziemke 1998), and compliance with the Z-Condition with symbol emergence (Sun 2000; Tangiuchi et al. 2016, etc.) rather than direct attempts at symbol grounding can help emulate human language acquisition (Vogt 2004; Cowley 2007). Along with the presumption that mind and language are both symbolic (Fodor 1980) and computational (Chomsky 2017), we argue that some rather abstract aspects of language can be logically formalised and finally, that this melange of approaches can yield the explanatory power necessary to satisfy the Non-Stupidity Condition without breaking any previous conditions.