Martin Hergouth

Splošni prikazi, kako kapitalizem zadeva subjektivnost, se najpogosteje opirajo na pojem alienacije, razumljene kot izginjanje vsake subjektne razsežnosti v kapitalističnem produkcijskem procesu. Toda v sodobnem, postfordističnem kapitalizmu, s poudarjeno mobilizacijo subjekta kot takega, je tak opis alienacije v mnogih primerih očitno neadekvaten. V članku tako poskušamo na novo skicirati pogoje subjektovega vstopa v sodobni kapitalistični režim delovanja. V ta namen se opremo na Heglovo kritično obravnavo moralnosti in moralnega delovanja v Fenomenologiji duha. Hegel tam prikaže patologije in neuspehe, ki jih porodi poskus čistega moralnega delovanja, nevpetega v nravnostni kontekst. Utemeljujemo, da je bistvena poteza kapitalizma prav vselejšnje načenjanje stabilnosti takšnega nravnostnega konteksta, s čimer akterje vedno znova sili v nenravnostno, brezkontekstualno delovanje : nestabilnosti in negotovosti tržnega pripoznavanja dejavnosti v kapitalizmu ponavljajo vzorce patologij moralnega delovanja. Na tej podlagi splošno formo delovanja v kapitalizmu opredelimo kot prisilno ironijo, torej prisilo k delovanju, ki pa ni prisila k podreditvi zunanjemu smotru, temveč prisila k afirmaciji same zmožnosti delovanja. To pa se izkaže za etično dispozicijo, ki je pomembno drugačna od tiste, ki jo opisuje klasičen teorem alienacije, in s tem, kot nakažemo v sklepu, velika ovira za zastavitev splošnih antikapitalističnih političnih projektov.